Vodstvena ekipa izreče ambicijo: AI prevzame del dela, ljudje svoj čas namenijo nečemu drugemu. Stavek zveni preprosto. Kar stoji za njim, ni tako preprosto. Ambicija je izjava o prihodnosti. Zmožnost (capability) je izjava o tem, kaj organizacija zmore danes. Med tema dvema je razlika, ki je redko poimenovana, in prav tam se največ zatakne. Ne zato, ker bi bila ambicija napačna, temveč zato, ker nihče ni določil, kaj mora biti kje zapisano, preden ambicija postane nekaj več kot zgolj želja.
Preizkus ambicije (ambitietoets) zato ambicije zapiše v štirih plasteh: vizijo, pripadajoče vizijsko stanje (vision state), cilj (target) in ciljno stanje (target state), ki konkretno določi, kdaj je cilj dosežen. Te štiri plasti se preverjajo glede pripravljenosti po osmih dimenzijah, s petimi stopnjami zaupanja (confidence gates), ki pokažejo, kako zanesljiv je posamezen izid. Na koncu sledi prevod v zmožnosti (capability-terugvertaling): katere vloge in pravice odločanja so potrebne, da ambicija dejansko postane izvedljiva. To je drugačen pogovor kot pogovor o sami ambiciji, in prav ta pogovor se najpogosteje izpusti.
AI prevzema delo. Ne kot napoved, temveč kot nekaj, kar se že danes deloma dogaja. Skozi vsak delovni proces potekajo tri kategorije: naloge, ki jih AI že lahko prevzame, naloge, ki so delno prevzete, pri čemer je potreben človeški nadzor (menselijk toezicht), ki odobri ali zavrne z obrazložitvijo, in naloge, ki ostajajo delo ljudi. Pri enem podjetju je ta razdelitev že jasno določena in organizacija z njo dela. Pri drugem podjetju ambicija obstaja le na papirju, medtem ko nihče ne zna povedati, katere naloge sodijo v katero kategorijo.
Ta razlika ni naključna. Izhaja iz pripravljenosti. Organizacija, ki ve, katere odločitve zahtevajo nadzor in kdo sme ta nadzor izvajati, lahko premakne delo takoj, ko to dopušča tehnologija. Organizacija, ki tega ne ve, ostane pri ambiciji, tudi če je tehnologija že pripravljena. Kakšna je razlika med tem, da ste pripravljeni, in tem, da ste navdušeni pokaže, od kod ta razlika izhaja in zakaj navdušenje ni napovednik izvedbe.
Preizkus ambicije je ocena, ne naknadna meritev. To velja povedati tudi na tej strani. Stopnja zaupanja (confidence gate) pokaže, kako zanesljiv je izid, ne da je izid resničen. Pri dimenziji, kjer je na voljo malo informacij, izid ostaja negotov, in to se prikaže namesto skrije. Nizka stopnja zaupanja pri neki dimenziji ne pomeni, da organizacija ni pripravljena; pomeni, da je premalo znanega, da bi lahko o tem karkoli trdili. To je drug signal in zahteva drugačen nadaljnji korak: najprej pridobiti več informacij, ne takoj popravljati smeri.
Obstaja tudi meja glede tega, kaj lahko preizkus pove o vrstnem redu. Kadar več dimenzij hkrati zaostaja, vprašanje ni, katera dimenzija ima najslabšo oceno, temveč katere odvisnosti določajo, kaj mora biti urejeno najprej. Kakšen vrstni red upoštevati, kadar tri dimenzije hkrati zaostajajo se s tem ukvarja podrobneje, saj ocena brez logike vrstnega reda malo doprinese.
In preizkus ne pove ničesar o tem, ali je predhodno sprejet ukrep dejansko zaživel. Ocena pripravljenosti, ki se je izboljšala pred tremi meseci, je lahko medtem znova upadla, ne da bi kdo to opazil, razen če se ponovno izmeri. Kako izmerite, ali je izboljšava dejansko zaživela opisuje, zakaj enkratna meritev nikoli ne pove cele zgodbe.
Obstajajo situacije, v katerih preizkus ambicije ne da smiselnega odgovora. Če štiri plasti ambicije niso skladne — če vizija obljublja nekaj drugega, kot konkretno določa ciljno stanje — potem metoda preizkuša protislovje, izid pa odraža to protislovje namesto dejanske pripravljenosti. Če vodstvena ekipa osem dimenzij razlaga različno, nastane ocena, ki znotraj organizacije ni primerljiva. Preizkus predpostavlja določeno stopnjo skupnega razumevanja vnaprej; brez tega razumevanja meri predvsem zmedo. Kako uskladim svoje vodstvo obravnava, kaj je za to potrebno, preden preizkus sploh kaj prinese.
Prevod v zmožnosti ima podobno mejo. Vloge in pravice odločanja, ki so na papirju pravilne, ne povedo ničesar o tem, ali v praksi res delujejo tako. To se pokaže šele, ko se delo dejansko premakne, ne ko je shema odobrena.
Izidi preizkusa ambicije povedo nekaj o pripravljenosti delovnih procesov in struktur odločanja, ne o posameznih zaposlenih. Kjer se izid dotika kadrovskih odločitev, veljajo zanje lastne zakonske zahteve; te tukaj niso obravnavane in preizkus ni namenjen njihovi utemeljitvi. Preizkus tudi ne daje zagotovila, da bo nalogo dejansko prevzel AI: to je odvisno od tehnologije, od nadzora, od tega, kaj organizacija dejansko vzpostavi. Na temeljno vprašanje — katero delo v tem podjetju je resnično mogoče prepustiti AI — se odgovarja po posameznih nalogah z delovnim skenom (werkscan) podjetja FTE TO AI, ločeno od samega preizkusa ambicije.
Kdor želi vedeti, kje stoji lastna organizacija, ne začne s celotnim preizkusom, ki je še v izdelavi. Na voljo je brezplačno preverjanje pripravljenosti: osem kratkih vprašanj, eno na dimenzijo, ki dajo sliko o tem, kje je organizacija najdlje in kje najmanj daleč. Ta slika je prvi kazalnik, ne končna presoja, in prav zato primerno izhodišče za pogovor, ki se sicer ne bi zgodil. Kdor želi najprej izvedeti, kako prepoznati, da ambicija presega zmožnosti organizacije, najde izhodišča v kako prepoznate ambicijo, ki je vaša organizacija ne zmore.
Vertel wat u wilt bereiken, dan kijken we samen wat daarvoor moet staan.
Answers come from this site’s knowledge base. Not tailored advice, and not a scan of your company.