Uprava želi število. Sedemdeset odstotkov pripravljeni, ali štirideset, ali devetdeset. Število primerja, razvršča, utemelji odločitev na uro trajajočem sestanku. Težava je v tem, da pripravljenost za delo z AI na tak način ne obstaja. Pripravljenost ni lastnost organizacije, kot je promet ali število zaposlenih lastnost. Je odgovor na niz vprašanj, ki se razlikuje po dimenziji, in ta izid se nato razlikuje po ambiciji.
Razlog leži v tem, kaj se dejansko zgodi, ko AI prevzame delo. To se ne zgodi naenkrat in ne povsod enako. Nekatere naloge lahko AI izvaja samostojno. Druge naloge lahko AI pripravi, nato pa jih človek odobri ali zavrne z razlogom. Spet druge naloge ostajajo človeško delo, ne zato ker AI tega ne zmore, temveč ker organizacija za to ni vzpostavila pogojev. Te tri kategorije segajo prečno skozi vsak oddelek, vsak proces in vsako ambicijo. Število, ki to raznolikost povzame v en sam odstotek, prav skrije informacijo, ki jo uprava potrebuje: kje je razlika in zakaj.
Recimo, da se predstavi ocena pripravljenosti sedemdeset odstotkov. Kaj to pomeni? Da je sedemdeset odstotkov procesov pripravljenih? Da je sedemdeset odstotkov zaposlenih usposobljenih? Da je sedemdeset odstotkov podatkov uporabnih? Ocena brez temeljnega vprašanja pusti bralcu, da ugiba, in to ugibanje se ponavadi zgodi v korist ambicije, ne v korist resnice. Uprava, ki si želi ambicijo, rada bere visoko oceno kot potrditev. Ocena vabi k takšnemu branju, tudi če to podlaga ne podpira.
Osem dimenzij, ki skupaj določajo pripravljenost — od podatkov in sistemov do pravic odločanja in pravnih okvirov — niso enako povezane z vsako ambicijo. Ambicija, ki zahteva hitrejši stik s strankami, se opira na druge dimenzije kot ambicija, ki zahteva avtomatizirano poročanje. Ena sama ocena pripravljenosti te razlike povprečuje stran. Odgovor na vprašanje "ali smo pripravljeni" je zato skoraj vedno: odvisno je od tega, kateri del dela imate v mislih in katero plast ambicije preverjate.
V enem podjetju je vprašanje, ali lahko AI prevzame nalogo, že zdavnaj rešeno: nadzor je vzpostavljen, pravice odločanja so razdeljene, nekdo ve, kdo odobri izid in na kakšni podlagi. V drugem podjetju je ista naloga še vedno v celoti pri človeku, ne zato ker naloga to zahteva, temveč ker nihče ni določil, kdo sme zavrniti izid, če AI naredi napako. Razlika redko leži v tehnologiji. Leži v vprašanju, ali je organizacija vnaprej določila, kaj mora biti urejeno, preden se delo premakne: kateri podatki so dovolj popolni, katera vloga nosi nadzor, kakšen mandat je potreben, da izid ostane veljaven.
Ta vprašanja so prav razlog, zakaj je preizkus ambicije sestavljen iz štirih plasti — vizija, vizijsko stanje, cilj, ciljno stanje — in zakaj se vsaka plast posebej primerja z osmimi dimenzijami. Vizija, ki pravi, da AI prevzame večji del poročanja, od organizacije zahteva nekaj drugega kot cilj, ki to želi imeti operativno v enem letu. Vprašanja po plasti in po dimenziji ne dajo ocene, temveč zemljevid: kje je organizacija že daleč in kje še ne.
Tudi znotraj tega zemljevida ni vsak odgovor enako zanesljiv. Vrata zaupanja (confidence gate) označijo, kje je podlaga trdna in kje temelji na predpostavkah. Dimenzija se lahko zdi "pripravljena", ker nihče ni kritično postavil vprašanja, ne zato ker odgovor vzdrži pri preverjanju. Pet takih vrat poteka skozi preizkus, prav zato da bi preprečili, da bi navidezno gotovost zamenjali za pravo. Kjer vrata dosežejo nizko oceno, to ne pomeni, da je ambicija neuresničljiva. Pomeni, da izid na tej točki ničesar ne pove, dokler se ne pogleda bolje.
To je neprijetno v upravni sobi, ki želi odgovor, vendar je to najbolj poštena opredelitev tega, kar lahko preizkušanje trenutno prinese. Izid, ki povsod podeli pet zvezdic, je bolj sumljiv kot izid, ki pri treh dimenzijah pravi: neznano, potrebna je nadaljnja preiskava.
Osem dimenzij in pet vrat niso sami sebi namen. Prevedejo se nazaj v zmožnosti (capabilities): kaj mora vloga znati, kdo odloča, kdo odobri ali zavrne. Prav tu se v praksi zaplete marsikatera ambicija — ne pri tehnologiji, temveč pri vprašanju kako preprečite, da AI-projekt obtiči pri IT-oddelku namesto pri vlogah, ki delo dejansko izvajajo. Tudi ambicija, ki je tehnično izvedljiva, se lahko zatakne pri vprašanju, ki nima nič opraviti s tehnologijo, kot je kaj storite, če je ambicija sicer izvedljiva, a skladnost tega ne dovoljuje. In ne spada vsaka ambicija v prvo leto: včasih je odgovor na vprašanja o pripravljenosti, da je bolje pogledati, katero ambicijo je bolje preložiti za eno leto, kot na to, kaj mora biti opravljeno to četrtletje.
Temeljno vprašanje — katero delo v tem podjetju je resnično mogoče prevzeti z AI, nalogo za nalogo — se odgovori z delovnim preizkusom (werkscan) podjetja FTE TO AI, ločeno od samega preizkusa ambicije.
Podajanje ocene o pripravljenosti torej ni bistvo. Bistvo je poznati vprašanja in vedeti, kje odgovor še temelji na predpostavki. Kdor želi videti, kje je lastna organizacija najdlje in kje najmanj daleč, lahko opravi brezplačni preizkus pripravljenosti: osem kratkih vprašanj, eno na dimenzijo, s sliko o tem, kje ambicija že ima podporo in kje ne. Celoten preizkus ambicije, s štirimi plastmi in petimi vrati zaupanja, je še v pripravi.
Vertel wat u wilt bereiken, dan kijken we samen wat daarvoor moet staan.
Answers come from this site’s knowledge base. Not tailored advice, and not a scan of your company.